Ime aluminij je izpeljano iz besede alumen. Pod tem imenom je bila že v antičnih časih znana spojina galun, brezbarvna sol kalijevega aluminijevega sulfata. V Zemljini skorji je veliko mineralov z aluminijem, najpogostejši so glinenci in sljude. Aluminij v naravni obliki je tretji najpogostejši element na Zemlji, takoj za kisikom in silicijem.

Začetki

Po legendi naj bi že v antičnem Rimu neki zlatar izdelal krožnik iz lahke srebrnkaste kovine. Podaril ga je cesarju Tiberiju in se pohvalil, da je kovino pridobil iz navadne gline. Cesar se je ustrašil, da bi zaradi te kovine njegovo zlato in srebro izgubila vrednost, in je dal zlatarja usmrtiti. Bi ta kovina lahko bila aluminij?

Znana zgodovina aluminija se začenja s Hansom Christianom Ørstedom, ki je leta 1825 prvi pridobil nečisti aluminij z redukcijo aluminijevega klorida s kalijem. Čisti aluminij je z enako reakcijo prvi pridobil Friedrich Wöhler dve leti kasneje.

Današnji tehnološki postopek temelji na elektrolizi taline NaCl/AlCL3. V industriji se aluminij pridobiva z elektrolizo aluminijevega oksida, ki se pripravi iz boksita. Uporabljata se mokri (Bayerjev) in suhi (Le Chatelierjev) postopek.

O aluminiju

Aluminij je material s teoretično neskončno življenjsko dobo, nezahteven za vzdrževanje, je učinkovit toplotni izolator in izpolnjuje visoke higienske zahteve. Izpostavljenost skrajnim vremenskim vplivom nanj ne vpliva, njegove lastnosti se med uporabo ne spreminjajo, ne rjavi, odporen je na UV-žarke, ne spreminja barve ali zgradbe in nima naravnih škodljivcev. V okolju naravno oksidira, a ta plast mu le še dodatno izboljša površinsko trdnost. Je edina kovina, ki tudi po zaščiti površine ohrani svojo naravno barvo. Z elektrokemičnim postopkom anodizacije (eloksiranja) se na površini ustvari tanka plast oksida, ki poveča trdnost in odpornost proti abraziji, pa tudi proti soli in onesnaženemu zraku.


Aluminij pridobivamo z elektrokemičnim procesom v elektroliznih celicah, kjer se glinica (Al2O3) razkraja na svoji komponenti: aluminij in kisik. Proces poteka v raztopini elektrolita, katerega glavna sestavina je kriolit (Na3AlF6) pri temperaturi med 950 in 970 °C.

Za proces je potreben enosmerni električni tok, ki teče skozi elektrolizno celico od anode na katodo in pri tem razgrajuje glinico. Tekoči aluminij se zbira na katodi v katodnem koritu. Količina pridobljenega aluminija je odvisna od velikosti celice oziroma od jakosti električnega toka. Ko tekoči aluminij v katodi doseže določeno višino, se prečrpa v posebne lonce. V njih ga prepeljejo v livarno kot surovino za nadaljnjo obdelavo.

Aluminij nikoli ne postane odpadek

Za recikliranje aluminija se porabi le 5 odstotkov energije v primerjavi s prvo proizvodnjo. Ta je draga in energijsko potratna, a ko enkrat aluminij začne svoj življenjski cikel, iz njega ne izstopi več. Zato je aluminij zelena kovina, saj se ves, ki je bil kdaj proizveden, lahko uporablja še več stoletij in nikoli ne postane odpadek.


Čeprav aluminij proizvajamo šele dobro stoletje, intenzivno pa šele po drugi svetovni vojni, skoraj ni več področja, na katerem se ne bi uporabljal. Zaradi izjemnih lastnosti se njegova uporabnost še širi, in to tudi na področja, rezervirana za klasične materiale z daljšo tradicijo.

Aluminij srečujemo na vsakem koraku: ko sedemo v avtomobil ali na letalo, ko pijemo pivo, ko pečemo piščanca ali ko pogledamo skozi okno.

Zaradi lahkosti, korozijske odpornosti, dobrih mehanskih lastnosti in odličnih oblikovalskih sposobnosti ter prevodnosti dosega največjo rast porabe med vsemi kovinami. Vse več se ga vgrajuje v avtomobile – v povprečnem evropskem avtomobilu ga je že približno 135 kilogramov. Uporablja se tudi v gradbeni industriji, v splošni strojegradnji, za proizvodnjo embalaže, v hladilnikih, toplotnih črpalkah in še bi lahko naštevali.